PRESAJANJE LAS, DA ALI NE? KAJ PRAVIJO STROKOVNJAKI?

Vsaka izguba las, naj bo majhna ali velika, deluje na nas stresno in nam odžira samozavest, zato se jo po navadi trudimo prikriti. Pri tem smo lahko bolj ali manj uspešni. Dandanes obstaja na trgu veliko različnih izdelkov in zdravil, ki lase krepijo, spodbujajo njihovo rast, regeneracijo, povečajo volumen, zmanjšajo izpadanje... najučinkovitejša metoda pa še vedno vključuje operativni poseg pri izšolanem specialistu – presaditev las.

Kaj pa sploh je presaditev las?

Presaditev las je kirurški postopek, pri katerem zdravnik specialist odvzame enega ali več lasnih mešičkov s področja, kjer je las več (po navadi je to zatilje), in jih prenese na področje pleše (običajno vrh glave). Obstaja več različnih načinov presaditve, vsi pa potekajo v lokalni anesteziji in trajajo od nekaj ur do več dni, seveda s presledki.

V praksi sta najbolj uveljavljeni dve metodi presaditve, FUT (Follicular Unit Transplantation) in FUE (Follicular Unit Extraction).

FUT presaditev las je bolj razširjena in hkrati invazivnejša od obeh metod. Pacientu se najprej izreže del kože na področju z največjo gostoto las. Posamezne lasne korenine se nato izreže iz kože, vsako posebej ali v skupkih dveh do štirih las, kar imenujemo folikularna enota. Izrezane lase se nato presadi na področje pleše tako, da se v kožo s posebnimi mikro rezili naredi luknjice, kamor kirurg nato 'posadi' posamezne korenine ali folikularne enote v vzorcu, ki posnema naravno razporeditev las. Odrezani del lasišča se potem zašije, vendar bo po posegu na glavi neizogibno ostala linearna brazgotina, ki jo lasje sicer zakrijejo, vidna pa bo pri ljudeh s krajšo pričesko.

FOE presaditev je podobna FUT presaditvi, njena prednost pa je, da ni tako invazivna ter da operacija ne pušča vidnih brazgotin oziroma so le-te majhne in svetle. Tudi tukaj zdravnik odvzame lase z zatilja in jih presadi na mesto pomanjkanja; razlika pa je v tem, da izreže vsako folikularno enoto posebej in ne celega dela lasišča, zato tako nastalih ranic ni potrebno šivati, zacelijo se hitreje in z manj vidnimi brazgotinami. Je pa taka metoda dražja, pa tudi traja dalj časa, po navadi nekaj dni, saj se naenkrat presadi okoli 800 folikularnih enot (za celoten poseg jih je običajno potrebnih od 1000 do 5000).

Na prvi pogled se verjetno zdi FUE mnogo boljša metoda kot FUT, kar pa ne drži povsem. Res je, da pušča mnogo manjše brazgotine, vendar je tudi kvaliteta presajenih las nižja, prav tako uspešnost operacije. FUE metoda se običajno priporoča ljudem, ki hočejo manjše popravke lasišča, ki se hočejo na vsak način izogniti vidnim brazgotinam, ki imajo že po naravi redkejše lase in pa tistim, ki so nagnjeni k grdemu brazgotinjenju. S FUE metodo lahko dosežemo enako željeno gostoto las kot s FUT metodo, vendar je za enak rezultat potrebnih več operacij, ki so tudi dražje, verjetnost uspeha samega posega pa je manjša.

Katera metoda je za pacienta primerna, se odloči zdravnik specialist po podrobnem pregledu in posvetovanju, ni pa nujno, da je bolnik sploh primeren za presaditev.

Čeprav je največ zanimanja za korekcijo plešavosti med mlajšimi moškimi (okoli tridesetega leta starosti), je prav ta starost običajno najmanj primerna za tak poseg. Če se začenja moškemu kazati pleša že v zgodnjih dvajsetih letih, bo imel najverjetneje v starosti štiridesetih let še veliko manj las. Ker proti dedni plešavosti ni zdravila in je tudi presaditev las ne more pozdraviti za dlje kot nekaj let, bo mlajši pacient v primeru, da opravi prvi poseg v dvajsetih letih, čez nekaj let ponovno potreboval še najmanj eno presaditev, za kar pa ni nujno, da mu bo ostalo sploh dovolj las za sam poseg oziroma za dosego zadovoljivih rezultatov. Zato strokovnjaki takim bolnikom priporočajo, naj počakajo, dokler se njihova plešavost ne 'ustali'. Dober kazalnik končne oblike plešavosti so tudi moški sorodniki – oče, ded, strici... saj je izgubljanje las običajno podedovano.

Prav tako bo imela kakršna koli korekcijska operacija manj učinka na osebe s svetlo poltjo in temnimi, ravnimi, redkejšimi lasmi. Pri človeku s takšnim tipom las se zdi, da vsak las posebej izstopa in je vsaka nepravilnost zato toliko bolj opazna. Najbojši rezultati transplantacije bodo tako doseženi pri osebah s svetlimi, gostimi ali skodranimi lasmi oziroma pri temnopoltih.

Ne glede na to, za kakšen tip operacije se odločimo, ima vsaka svoje prednosti in slabosti. Ni pa presaditev las nikoli življenjsko ogrožujoč poseg – rane so majhne, komplikacije običajno vključujejo zatečenost lasišča, neprijetno ščemenje po posegu, blage okužbe ran, itd. Ker se posegi izvajajo v lokalni anesteziji, tudi ni nevarnosti, da se po operaciji ne bi mogli zbuditi. Še največji argument proti bi bil, da tudi taka rešitev ni trajna, ter da lahko tudi pri še tako skrbno izvedeni presaditvi lasje vseeno odpadejo, mi pa smo zapravili tako čas kot denar, zato je vsekakor pomembno, da če se odločimo za presaditev las, to naredimo pri zdravniku specialistu, ki se na svoj posel zares spozna in nam bo lahko jasno predstavil vse prednosti in slabosti tega načina lepotne operacije.